Kar nekaj let zapored že obiskujeva Mangartsko cesto z namenom, da odracava nekaj ovinkov in si na vrhu privoščiva zasluženo malico. Tako nekako je šlo: vstala sva sredi noči nato je sledila vožnja do Predila (štartno mesto), sestavila kolesa in gremo v hrib.

Cilj je bil, da še preden se sonce pošteno zbudi in z njim preostali avanture željni, midva že v senci, ob koči pijeva pirček, prebavljava ričet ter se sladkava s študlom.

Ozka cesta (ki se vztrajno vzpenja), žgoče sonce, vožnja med avti in motorji je nekaj, čemur se želim izogniti.

Vendar letos, letos je bila to čisto nova izkušnja.

Pa ne zaradi korone.

Zjutraj, sva se malček obirala (beri zaspala).

In pod Mangartom naju je pričakala dooooolga kolona vozil. Zaradi zasedenosti parkirišč na vrhu, so avtomobile spuščali le izmenično gor (en dol/nobeden gor).

Nekje na koncu parkirišča sva še našla prostor za parkiranje in razpakirala kolesa. Mislim si – tole ne kaže dobro.

Pa vendar za kolesarje ni bilo čakalne dobe. Tudi presenetljivo mirno je bilo na cesti. Sem in tja kakšen motor. Avtov le za vzorec.

Z pomočjo baterije je vzpon minil tako hitro, da izpuščen zajtrk sploh ni bil problem in vroče sonce ni imelo šans, da me opali.

En sam užitek.

Kičasti razgledi, cingljanje zvoncev, ovce in kakci na cesti…

Sprašujem pa se, ali res še vedno drži, da je Mangartska cesta najvišje ležeča? Saj trenutno po njej ni dovoljeno peljati do vrha. Zardi plazu in padanja skal zadnji del ceste ni dovoljeno prepeljati z motornimi vozili. Mogoče je pa sedaj cestama na Vršič tista, ki zmaga… hmmm?

Zmerim… do prihodnjič… 😉