Včeraj sva imela day off (od kajtanja) in šla naokoli. Življenje ima tukaj — še za Karibe — prav počasen tempo. Sosed Markus (zadetek, ki bi si zaslužil svoj post) pravi, da se tisti, ki jim je tempo življenja na Trinidadu prehiter, prisilijo sem; vsi so na easy, “there is more love in the air” (pa še česa).

Domačini te pogosto ogovorijo, vprašajo od kje si in kako ti je všeč. Loni pravi, da nas – belce – ločijo, kot mi njih; se jim zdi, da te poznajo… En bel, saj jih ziher ni več na otoku 😀 Jim pa po parih besedah kapne, da so zamešali, a potem klepetajo naprej in te spoznajo. Če se ustaviš ob cesti in greš okoli avta (pogledat kakšno prasko si naredil, ko si se umikal avtom), takoj ustavijo in preverijo, ali je vse OK.

Tale slap je bil prava paša za oči in prijetna ohladitev za rit

Narava je res lepa, gozd ki je neka mešanica našega in deževnega prijetno miren in hladen, vse raste eno čez drugo. Ne samo po drevesih, ampak plezalke uspevajo tudi po električnih kablih.

Ginormous drevo, ki ga ne moti dejstvo, da so mu nekaj 10 let nazaj asfaltirali cesto; jo je že pol izrinil

Zgodovina je polna piratov, sužnjev, skritih zakladov, Angležev, Špancev, ustaj in pokolov… k sreči tudi nekaj ruma.